Investing in Central Europe

Analize

Covid-19 kriza kot priložnost za trajnostno preobrazbo

COVID-19 | koronavirus (korona virus)

Danes vsak iz svoje perspektive pogledujemo v prihodnost in se sprašujemo, na kakšen način bo trenutna zdravstvena in posledična gospodarska kriza spremenila naš vsakdan. Vprašanja, ki se odpirajo, niso le ekonomska, ampak zadevajo vsesplošen prihodnji razvoj človeške družbe. Obstaja namreč široko uveljavljeno prepričanje, da bo kriza pomembno spremenila globoko zakoreninjene vedenjske vzorce in prepričanja posameznikov in na ta način vzpostavila novo definicijo »normalnosti«. Naj gre za vedenje potrošnikov, ki svoje nakupe selijo na splet, potnike, ki bodo na mejah in letališčih še bolj pozorni striktno upoštevali preventivno ravnanje, ali državljane, ki bodo v šolah, uradih in na delovnih mestih prisiljeni upoštevati nove oblike ureditve fizičnega prostora; kriza bo neizogibno vplivala na vsa področja človeškega delovanja, ki zahtevajo fizične stike večjega števila ljudi. Skupen družbeni odziv bo na koncu vedno seštevek vedenj posameznikov, ki bodo na eni strani rezultat osebnostnih prilagoditev, na drugi strani pa privajanje na ukrepe zlasti delodajalcev in države. Vsi skupaj pa lahko izkoristimo ta trenutek za odločen premik k bolj trajnostni, družbeno odgovorni različici kapitalističnega ekonomskega sistema.

Kriza kot priložnost

Pregovorno krize predstavljajo obdobja ekonomsko-socialnih težav in izzivov, ki lahko vodijo v vrtinec družbenih pretresov in vzpona nebrzdanih, na ideologiji temelječih, nasilnih avtoritarnih režimov. A zgodovina nas uči tudi druge plati tega neizogibnega družbenega pojava. Številni veliki pozitivni družbeni premiki so luč sveta ugledali prav v kriznih časih oz. časih po krizi, torej v obdobjih, ko razrahljani temelji obstoječega družbenega reda omogočajo prostor za vzklitje novih velikih idej. To dobro ponazarja tudi misel Winstona Churchilla, ki je menil, da »nikoli ne smemo pustiti, da gre dobra kriza v nič«. Zgodovinskih dogodkov, ki so sledili temu načelu in tako pomembno zaznamovali sodobne liberalne demokracije, je več. Omenimo samo francosko revolucijo (1789-1799), ameriško vojno za neodvisnost, kronano z Deklaracijo neodvisnosti ZDA (1776), pomlad narodov (1848), Marshallov načrt za povojno obnovo Evrope, padec berlinskega zidu (1991) in obsežen proces evropske integracije, ki je sledil.

Trenutna situacija zopet ponuja priložnost za premislek glede prihodnjega razvoja tako gospodarstva kot tudi družbe nasploh. Na tisoče milijard dolarjev, ki jih zlasti zahodne demokracije namenjajo za ohranjanje zaposlitev, tržne in korporativne likvidnosti, so pravzaprav zgodovinski mejnik. Gre za največji državni intervencionizem nasploh, s pomočjo katerega države naslavljajo kratkoročne probleme, tj. preživetje in vzpostavitev pogojev za ponovni zagon gospodarstva. Ukrepi so praviloma nediskriminatorni in horizontalno pokrivajo vse sektorje, kar je tudi smotrno, saj je kriza simetrična in bo pustila neizogibne posledice na vseh segmentih gospodarstva. Kaj kmalu pa bodo razgaljeni tudi strukturni problemi nacionalnih gospodarstev. Podjetja sama že iščejo alternativne dobavitelje, diverzificirajo prodajne trge, vzpostavljajo fleksibilnejše poslovne modele, vlagajo v digitalizacijo in informatizacijo in podobno, vse z namenom izboljšanja konkurenčnih prednosti in pripravljenosti na ponovitveno nevarnost. Spremenjene okoliščine torej tržne igralce že silijo v prilagajanje produkcijskih faktorjev, kar bo že srednjeročno rezultiralo v spremenjenih konkurenčnih pogojih in posledično novih razmerjih moči na globalnih trgih.

Pravi trenutek za zeleno preobrazbo

Omenjenega procesa seveda ne bo vodila le »nevidna roka trga«, ampak bo rezultat preureditve kompleksnih odnosov med potrošniki, podjetji in državo. Vprašanje je, ali bomo pri reševanju gospodarstva nerazumno stremeli k čimprejšnji vrnitvi v stare vzorce, ali pa bomo izkoristili trenutek za predrugačenje in prestrukturiranje narodnega gospodarstva. Ponuja se edinstvena priložnost, da s preudarnim vedenjem in pametnimi ukrepi rešimo dve krizi na en mah. Odziv na zdravstveno in gospodarsko krizo je mogoče nadgraditi na način, da naslovimo tudi reševanje okoljske krize. Za slednje pa je najprej potreben ambiciozen načrt za prestrukturiranje iz linearnega v krožno gospodarstvo.

Ideje o zeleni transformaciji v takšnih časih niso popolnoma nove. Barack Obama je na primer v času prejšnje krize državno pomoč avtomobilskim velikanom pogojeval z njihovim prehodom na strožje standarde glede emisij izpušnih plinov. Trenutna situacija pa v primerjavi s takratno omogoča izvedbo bistveno bolj velikopoteznih načrtov, saj je družbena klima temu danes bistveno bolj naklonjena kot v letu 2008. Potrošniki, podjetja in države se vsak iz svojega zornega kota že nekaj let vse resneje spogledujejo z nujno potrebnimi trajnostnimi ukrepi in zdi se, da je čas za konkretne korake padel prav v čas reševanja COVID-19 krize.

Vloga potrošnikov, podjetij in države

Poglejmo najprej na raven posameznika. Percepcija vsemogočnega potrošnika, ki v času gospodarske negotovosti vselej dobi še dodaten pomen, bo v prihajajočih mesecih dobila nove razsežnosti. V tekmi za preživetje se bodo podjetja primorana drastično prilagoditi zahtevam in željam potrošnika, ki ima danes v času karantene odlično priložnost, da se za trenutek ustavi, pogleda vase ter razmisli o svojih željah, vrednotah in svetovnonazorskih prepričanjih. Povečanje spletne prodaje pod pritisk postavlja trenutne dobavne verige, preusmeritev k preživljanju prostega časa in dopustov v lokalnem okolju spreminja trende v turizmu in gostinstvu, nesorazmerno večje povpraševanje po osnovnih dobrinah pa pod vprašaj postavlja staro slo po hiperpotrošniškem vedenju. To so le nekateri elementi spreminjajočih se vedenjskih vzorcev sodobnega potrošnika, ki bodo pomembno vplivali na prihodnost svetovne gospodarske ureditve. Ozaveščen in odgovoren potrošnik v prihodnje tako ne bo kompulzivno varčeval v času krize in nepremišljeno trošil v obdobju konjunkture, ampak bo kupoval trajnostne izdelke, pri tem upošteval njihovo kakovost in poreklo, ter smotrno manevriral med spletnim in klasičnim nakupovanjem. Nenazadnje logistika in z njo povezana dostava paketov spletnih trgovcev v številnih mestih že povzroča nevšečnosti, vpliv spletne prodaje na okolje v primerjavi s klasičnimi trgovinami pa še vedno nima enoznačnega odgovora.

Na drugi strani bodo morala tudi podjetja v času krize in po njej korenito premleti obstoječe poslovne modele, organizacijsko strukturo in naravo dela. Prepletene globalne dobavne verige, marketinški prijemi, ki naslavljajo predkrizne navade potrošnikov in obvezna fizična prisotnost na delovnem mestu so samo nekateri pomembni faktorji, ki so že predmet diskusij ter povod za prihajajočo transformacijo poslovnega okolja. Naslednji tedni in meseci bodo prinesli veliko novih spoznanj o produktivnosti dela kot enega ključnih proizvodnih faktorjev. Razprave uprav podjetij se bodo vrtele okrog možnosti in priložnosti za digitalno transformacijo podjetij. Notranje politike se bodo prilagajale novim razmeram na področju službenih potovanj, pogodbenih odnosov in varnosti. Čakanje na državno pomoč vrste izzivov ne bo rešilo, zato je ključno, da podjetja ta čas izkoristijo za korenito transformacijo. Slednja zahteva globok premislek o sami strategiji podjetja in njegovi vlogi v širši družbi (Kakšno je naše poslanstvo in vizija?), poslovnem in profitnem modelu (Kaj je uspeh?) in nenazadnje vlogi zaposlenih v tem procesu (Kakšna je vrednost zaposlenih pri ustvarjanju vrednosti?).

In končno, izredno pomembna je in bo vloga samih držav. Le-te bodo nosile pomemben del finančnega bremena krize, zato je ključno pravočasno načrtovanje in pametno pogojevanje ukrepov. Reševanje podjetij ne more in ne sme biti namenjeno vrnitvi v predkrizno stanje. Slednje ni le nemogoče, saj se je svet v nekaj mesecih bistveno spremenil, ampak tudi nesmotrno, saj lahko zamudimo eno redkih priložnosti za celovito zeleno, krožno transformacijo gospodarstva. Finančni instrumenti s podporo države naj zato temeljijo na načelih zelenega financiranja, nepovratna sredstva naj vključujejo obvezo po doseganju ambicioznih okoljskih standardov, merjenje uspehov državnega reševalnega paketa pa naj ne temelji izključno na tradicionalnih makroekonomskih kazalcih, ampak naj spremlja tudi širše družbene in okoljske vplive. Trajnostni razvoj in krožno gospodarstvo morata postati več kot zgolj teoretska koncepta, kar pomeni, da ju je potrebno operacionalizirati preko sektorsko specifičnih in na dejstvih temelječih ukrepih. Pri tem se lahko države naslonijo na obstoječe zaveze in rešitve; v okviru EU so to denimo prizadevanja na področju evropske podnebne in energetske politike, ali standardi poročanja in taksonomije za trajnostne dejavnosti v EU.

Za konec

Vladimir Lenin je nekoč dejal, da imamo desetletja, v katerih se ne zgodi nič, in dneve, v katerih se zgodijo desetletja. Dnevi in tedni, ki jih živimo, zagotovo sodijo med slednje. Skupaj lahko posrbimo, da ta trenutek izkoristimo kot eno tistih streznitvenih razpotij, na katerem zberemo pogum in odločno krenemo na pot zdravega, pravičnega in vzdržnega modela sobivanja.