Investing in Central Europe

Vpogled

Podjetja, ali ste pripravljena na prihajajoče obdobje izteka korona pomoči?

Za vas smo pripravili kratek vodič po obveznostih družb glede finančnega poslovanja in ukrepov glede insolventnosti

Interventna zakonodaja, namenjena odpravi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju: »protikoronska« zakonodaja) je v t.i. PKP7 (tj. Zakonu o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19; ZIUPOPDVE) uvedla začasno zadržanje obveznosti oprave določenih dejanj za podjetja, ki so se znašla v položaju insolventnosti zaradi posledic epidemije. Med drugim se je zadržala tudi obveznost vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave in stečajnega postopka. Omenjeni moratorij se izteče 30. septembra 2021, za tem pa ponovno nastopi obveznost oprave določenih dejanj skladno z insolvenčno zakonodajo, pri čemer so za vsa ta dejanja (zaradi zaščite upnikov) določeni zelo kratki roki. Vsled povedanega je v trenutnem obdobju kritičnega pomena, da se poslovodje natančno seznanijo s svojimi obveznostmi iz ZFPPIPP, in sicer tako s tistimi, ki se nanašajo na obdobja, ko družba ni insolventna, kot tudi s tistimi, ki se nanašajo na situacije, ko je družba že insolventna. Slednja pravila so v trenutnem obdobju še posebej pomembna za širok nabor podjetij, ki z ukrepi protikoronskih pomoči niso uspela sanirati poslovanja družb, ali pa bodo prisiljena vračati prejete državne pomoči. Opustitev dolžnih ukrepov (tj. tako tistih, ki veljajo za trenutek, ko družba še ni insolventna, kot tudi tistih, ki nastopijo v trenutku insolventnosti) namreč lahko vodi v odškodninsko odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta, pa tudi v določene oblike kazenske odgovornosti.
S predmetnim prispevkom strnjeno predstavljamo najbolj bistvene obveznosti družb oziroma poslovodstva glede finančnega poslovanja v trenutku, ko družba še ni insolventna, posebne obveznosti, ki nastanejo, ko družba postane insolventna, najbolj bistvene roke, na katere je treba paziti, ter določene najbolj pogoste ukrepe finančnega prestrukturiranja, ki se jih je smiselno poslužiti v izogib oziroma v odpravo insolventnosti.

1) Obveznosti poslovodstva glede finančnega poslovanja družb – za obdobje, ko družba (še) ni insolventna

V času epidemije in s tem povezanih zaostrenih pogojih poslovanja, ki so pogosto mejila na zagotavljanje likvidnosti, so podjetja manj skrbnosti namenjala obveznostim glede finančnega poslovanja, ki so usmerjena v zagotavljanje solventnosti družbe. Pa vendar je opustitev dolžnih ravnanj glede finančnega poslovanja družb bistvenega pomena za preprečitev nastopa insolventnosti, hkrati pa nespoštovanje pravil glede finančnega poslovanja ravno tako lahko vodi v odškodninsko odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta. Pravila, ki jih morajo družbe upoštevati glede finančnega poslovanja, so primarno določena v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: »ZFPPIPP«), ki sicer mestoma odkazuje tudi na pravila stroke.

V nadaljevanju povzemamo najpomembnejše obveznosti poslovodstva in nadzornega sveta glede finančnega poslovanja, ki se nanašajo na obdobje, ko družba (še) ni insolventna:

  • Poslovanje skladno s pravili poslovno finančne stroke. ZFPPIPP v 28. členu predpisuje splošno obveznost poslovodstva, da zagotovi, da družba posluje skladno z ZFPPIPP in pravili poslovno finančne stroke ter si pri tem prizadeva, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. ZFPPIPP pri tem ne predpisuje konkretnih pravil ravnanja, ampak v 12. členu določa, da so pravila poslovno finančne stroke poslovno finančna načela in standardi, ki jih sprejme Slovenski inštitut za revizijo v skladu z zakonom, ki ureja revidiranje, ter druga izkustvena pravila skrbnega finančnega poslovanja, ki so splošno uveljavljena v poslovno finančni stroki. Gre torej za normativno odprto določbo, pri kateri se vprašanje, ali je poslovodstvo ravnalo skladno s pravili stroke, presoja od primera do primera.
  • Spremljanje in upravljanje tveganj. Skladno s 30. členom ZFPPIPP mora poslovodstvo zagotoviti, da družba redno izvaja ukrepe upravljanja tveganj iz ZFPPIPP in vse druge ukrepe upravljanja tveganj, ki so po pravilih poslovno finančne stroke potrebni in primerni glede na vrsto in obseg poslov, ki jih družba opravlja. Pri tem mora poslovodstvo upoštevati vsa tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila družba izpostavljena pri svojem poslovanju in vključujejo zlasti kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in likvidnostno tveganje. Obveznosti glede likvidnostnega tveganja so posebej urejene v 31. členu ZFPPIPP, ki določa, da mora družba za upravljanje likvidnostnega tveganja oblikovati in izvajati politiko rednega upravljanja likvidnosti, ki jo potrdi poslovodstvo in vključuje načrtovanje pričakovanih znanih in morebitnih denarnih odlivov in zadostnih denarnih prilivov zanje, redno spremljanje in upravljanje likvidnosti ter opredelitev ustreznih ukrepov za preprečitev oziroma odpravo vzrokov za nastanek nelikvidnosti in opredelitev drugih možnosti zanje. Poslovodstvo mora torej zagotoviti, da je družba sposobna v vsakem trenutku izpolniti vse svoje obveznosti in v ta namen predvideti ustrezne ukrepe, in sicer tako za primer normalnega poteka poslovanja kot tudi morebitnih položajev likvidnostnih kriz.
  • Spremljanje in zagotavljanje kapitalske ustreznosti. Kapitalska ustreznost je v 11. členu ZFPPIPP opredeljena kot dolgoročna plačilna sposobnost oziroma položaj, ko je obseg dolgoročnih virov financiranja družbe zadosten glede na obseg in vrste poslov, ki jih družba opravlja, ter tveganjem, ki jim je pri poslovanju izpostavljena. Poslovodstvo je, skladno z 32. členom ZFPPIPP, dolžno redno spremljati in preverjati, ali družba dosega kapitalsko ustreznost. Pri tem je potrebno upoštevati vse projekcije in tveganja, ki jim je družba lahko izpostavljena, in pravočasno zagotoviti dolgoročne vire financiranja. Le-ti so lahko tako lastniški kot dolžniški, pri čemer je potrebno upoštevati značilnosti posameznih vrst zadolževanj (npr. pravila za posojila med povezanimi osebami, tanka kapitalizacija ipd.).
  • Spremljanje, ali družba izpolnjuje pogoje za insolventnost skladno z ZFPPIPP. Bistvenega pomena je tudi redno spremljanje, ali je družba morda insolventna po pravilih ZFPPIPP. ZFPPIPP v 33. členu namreč uvaja neizpodbitno domnevo, da je družba postala insolventna takrat, ko bi tak položaj družbe lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi člani poslovodstva ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke in stroke upravljanja podjetij. Navedeno je pomembno, ker roki, ki jih ZFPPIPP postavlja za opravo določenih dejanj v primeru, ko je družba že insolventna, začnejo teči od trenutka nastanka insolventnosti družbe, tj. ne glede na to, kdaj je poslovodstvo ugotovilo insolventnost in tudi če insolventnosti sploh ni ugotovilo.
  • Posebej glede obveznosti članov nadzornega sveta. ZFPPIPP glede obveznosti članov nadzornega sveta družb v 29. členu določa, da mora nadzorni svet, v okviru svojih pristojnosti, redno preverjati, ali je družba kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna in ali poslovodstvo ravna v skladu s pravili iz 2. poglavja ZFPPIPP (tj. obveznosti, opisane zgoraj).

2) Kdaj je družba insolventna?

Skladno s 14. členom ZFPPIPP insolventnost zajema naslednji dve obliki: trajnejšo nelikvidnost (položaj, ko dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju) in dolgoročno plačilno nesposobnost (položaj, v katerem dolžnik trajno ni sposoben izpolniti vseh obveznosti ob njihovi zapadlosti). Pri trajnejši nelikvidnosti je pomembno, da za položaj insolventnosti ne zadošča, da bi dolžnik v določenem časovnem obdobju postal nelikviden (npr. zaradi izgube pomembne stranke ali zaradi katerega koli drugega razloga, ki dejansko lahko povzroči insolventnost), pač pa mora stanje nelikvidnosti trajati daljše časovno obdobje. Naj poudarimo še, da za nastop insolventnosti v smislu ZFPPIPP zadošča, da je izpolnjen zgolj eden od načinov insolventnosti (dolgoročna plačilna nesposobnost ali trajnejša nelikvidnost).

ZFPPIPP nato v drugem in tretjem odstavku 14. člena našteva določene primere trajnejše nelikvidnosti oziroma dolgoročne plačilne nesposobnosti. Sicer gre za izpodbojne domneve in je torej možno tudi dokazovanje, da dolžnik kljub izpolnjenosti zakonskega dejanskega stanja posamezne domneve ni insolventen. Pa vendar v praksi izpolnjenost katere izmed domnev najpogosteje tudi pomeni, da je dolžnik tudi dejansko insolventen. Edina domneva insolventnosti iz 14. člena ZFPPIPP, ki pa ni izpodbojna (tj. nasprotni dokaz ni dovoljen) je domneva trajnejše nelikvidnosti iz 4. odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki določa, da je družba trajneje nelikvidna, če za več kot dva meseca zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ali s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti.

3) Obveznosti poslovodstva, ki nastopijo v trenutku insolventnosti družbe

V trenutku, ko družba postane insolventna z ozirom na zgoraj predstavljene kriterije, za poslovodstvo nastopijo nove obveznosti. Le-te so namenjene varstvu upnikov. Če pred nastopom insolventnosti družba primarno zasleduje interese svojih lastnikov, se ob nastopu insolventnosti interesi lastnikov podredijo interesom upnikov. Med najpomembnejše obveznosti, ki jih mora poslovodstvo izvrševati v trenutku nastopa insolventnosti, izpostavljamo naslednje:

  • Obveznost plačila zgolj obveznosti, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Skladno s 34. členom ZFPPIPP družba, od trenutka, ko družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Velja, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila, ki predstavljajo prednostne terjatve skladno z ZFPPIPP (plače in nadomestila plač, davki in prispevki ipd.), tekoči stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno), tekoče dobave blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe in plačilo davčnih obveznosti. Ko se družba znajde v težavah se sicer pogosto dogaja, da sredstva družbe ne zadoščajo niti za poplačilo vseh zgoraj navedenih nujnih izdatkov. V taki situaciji poslovodstvo pogosto tehta, katero izmed zgornjih plačil bo opravilo, in nato plačila opravlja selektivno ali pa sorazmerno. Četudi je tovrstno odločanje razumljivo iz poslovnega vidika, je potrebno poudariti, da opustitev plačila plač in prispevkov (četudi iz razloga plačila elektrike zato, da družba sploh lahko nadaljuje s poslovanjem) lahko pomeni kaznivo dejanje, v praksi pa se nemalokrat zgodi, da se poslovodje družbe, ki za tem konča v stečajnem postopku, sami znajdejo v kazenskem postopku. Skladno z ustaljeno sodno prakso namreč neplačilo plače, četudi iz razloga ker družba ni imela sredstev oziroma je poplačevala druge nujne obveznosti, lahko izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev skladno z 196. členom Kazenskega zakonika, še posebej če poslovodstvo ni pravočasno opravilo vseh dejanj, ki bi jih moralo opraviti za zagotavljanje solventnosti družbe po ZFPPIPP.
  • Obveznost enakega obravnavanja upnikov. Po tem, ko družba postane insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani. Zakon v tem oziru kot prepovedana ravnanja navaja primer preusmeritve poslovanja ali finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo ter pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna skladno z določbami ZFPPIPP (npr. zagotavljanje določenim upnikom boljše pogoje plačila kot drugim, odsvojitev premoženja pod tržno vrednostjo ipd.). Načelo enakega obravnavanja upnikov je tudi temeljno načelo insolvenčnih postopkov in zasleduje enako obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju – tj. z upoštevanjem različnih kategorij upnikov (navadni upniki, upniki s prednostnimi terjatvami, ločitveni upniki, ki imajo svoje terjatve zavarovane z zastavno in drugimi ločitvenimi pravicami ipd.).
  • Obveznost preučiti možnosti prestrukturiranja za zagotovitev ponovne solventnosti družbe. Tretji sklop obveznosti poslovodstva v primeru nastopa insolventnosti družbe se nanaša na preučitev možnosti prestrukturiranja, ki bo vodilo v zagotovitev ponovne solventnosti družbe. V zvezi s tem ZFPPIPP narekuje številne obveznosti in tudi roke, v katerih morajo biti te obveznosti opravljene. Bistvena obveznost poslovodstva v zvezi s preučitvijo možnosti prestrukturiranja je v tem, da mora poslovodstvo v enem mesecu po nastanku insolventnosti nadzornemu svetu predložiti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja. V primeru, da družba nima nadzornega sveta, posebnega poročila ni potrebno pripravljati, vseeno pa je priporočljivo, da poslovodstvo o stanju insolventnosti družbe in preučenih možnostih finančnega prestrukturiranja obvesti skupščino oziroma družbenike, če to ne vpliva na pravočasno opravo dejanj v zvezi z insolventnostjo, predstavljenih v nadaljevanju. Poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja mora vsebovati: (i) opis finančnega položaja družbe, (ii) analizo vzrokov za insolventnost in (iii) mnenje poslovodstva, ali obstaja najmanj 50-odstotna verjetnost, da bo mogoče uspešno izvesti finančno prestrukturiranje družbe tako, da bi družba znova postala kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. Če poslovodstvo meni, da taka verjetnost za uspešno prestrukturiranje obstaja, mora v poročilu navesti tudi opis ukrepov finančnega prestrukturiranja, ki jih bo izvedlo samo (npr. prodaja poslovno nepotrebnega premoženja) in morebitnih dodatnih ukrepov, ki jih mora izvesti skupščina (npr. povečanje osnovnega kapitala), če so ti potrebni za uspešno prestrukturiranje. Poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja mora vsebovati tudi določene druge vsebine, ki so določene v 35. členu ZFPPIPP (npr. v primeru, da poslovodstvo oceni, da so za uspešno prestrukturiranje potrebni tudi ukrepi skupščine, mora hkrati oceniti, ali obstaja vsaj 50-odstotna verjetnost, da bo mogoče uspešno izvesti prisilno poravnavo, če skupščina predvidenih ukrepov ne bi sprejela in tudi že opisati predlog prisilne poravnave, v primeru da oceni da bi jo bilo možno uspešno izvesti). Nadzorni svet mora dati mnenje o poročilu o ukrepih finančnega prestrukturiranja v petih delovnih dneh po prejemu tega poročila. Mnenje nadzornega sveta mora vključevati presojo, ali je družba insolventna in o potrebnosti in ustreznosti ukrepov prestrukturiranja, predlaganih s strani poslovodstva.
  • Če je to potrebno, vložiti predlog za začetek sodnih insolvenčnih postopkov. ZFPPIPP v 38. in 39. členu določa rok za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka in postopka prisilne poravnave:
    • v primeru, da je poslovodstvo ocenilo, da obstaja več kot 50% možnosti za uspešno izvedbo prisilne poravnave in je za prestrukturiranje predvidelo ukrepe skupščine s povečanjem osnovnega kapitala, ki pa nato ni bilo uspešno izvedeno, mora poslovodstvo vložiti popoln predlog za prisilno poravnavo (ali pa poenostavljeno prisilno poravnavo) v treh mesecih po nastanku insolventnosti. Ker v takem primeru zunaj sodno prestrukturiranje očitno ne bi bilo uspešno, je poslovodstvo dolžno vložiti predlog za začetek postopka prisilne poravnave, vendar le če je v poročilu o finančnem prestrukturiranju hkrati ocenilo, da bo s postopkom prisilne poravnave sploh možno uspešno odpraviti insolventnost družbe (če je ocenilo da to ni možno, bo moralo namesto prisilne poravnave vložiti predlog za začetek stečajnega postopka, kot opisano v nadaljevanju).
    • v primeru, da poslovodstvo v poročilu o ukrepih finančnega strukturiranja oceni, da obstaja manj kot 50 odstotkov možnosti, da bo družba lahko insolventnost odpravila z ukrepi finančnega prestrukturiranja oziroma s prisilno poravnavo, je poslovodstvo dolžno v enem mesecu in treh delovnih dneh od nastopa insolventnosti (tj. v treh delovnih dneh od poteka roka za pripravo poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja) , vložiti popoln predlog za začetek stečajnega postopka. Če torej poslovodstvo oceni, da družba insolventnosti ne bo zmožna odpraviti s finančnim prestrukturiranjem, potem je zaradi zaščite položaja upnikov smiselno, da družba ne nadaljuje z zadolževanjem, ampak se čimprej pristopi k začetku stečajnega postopka.

Skladno z določbo 56. člena PKP7 (ZIUPOPDVE), zgoraj predstavljeni roki za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka oziroma prisilne poravnave pod določenimi pogoji ne tečejo do 30. 9. 2021. Namreč, 56. člen ZIUOPOPDVE določa, da ne glede na zgoraj predstavljene določbe ZFPPIPP, poslovodstvo ni zavezano vložiti predloga za začetek stečajnega postopka ali postopka prisilne poravnave, če je dolgoročna plačilna nesposobnost družbe posledica razglasitve epidemije, razen če ni izgledov, da bo družba lahko položaj dolgoročne plačilne nesposobnosti odpravila. Pri tem zakon še določa, da se šteje, da je dolgoročna plačilna nesposobnost družbe posledica razglasitve epidemije, če družba opravlja dejavnost, za katero je bilo s predpisom vlade ali ministra ali predpisom lokalne skupnosti določeno, da se opravljanje dejavnosti (storitve oziroma prodaja blaga) zaradi epidemije začasno prepove ali bistveno omeji ali če družba na dan 31. decembra 2019 ni bila dolgoročno plačilno nesposobna. Navedeno zadržanje obveznosti poslovodstva glede vlaganja predloga za začetek insolvenčnih postopkov, na podlagi PKP7 in določenih naknadno sprejetih vladnih odlokov, velja do 30. 9. 2021.

Naj opozorimo, da omenjena določba 56. člena ZIUPOPDVE ne pomeni, da v obdobju do 30. 9. 2021 roki za opravo dejanj skladno z ZFPPIPP ne tečejo. Kar zadeva npr. rok za pripravo poročila o načrtu finančnega prestrukturiranja in rok, v katerem se mora o tem poročilu izjasniti nadzorni svet, ZIUPOPDVE teka navedenih rokov sploh ni prekinil ali zadržal. To pomeni, da če je v obdobju do 30. 9. 2021 nastopila insolventnost družbe v smislu ZFPPIPP, je bilo poslovodstvo še vedno v enem mesecu od nastopa insolventnosti dolžno pripraviti poročilo o načrtu finančnega prestrukturiranja. Poleg tega pa je bistveno tudi pravilno razumevanje vpliva 56. člena ZIUPOPDVE na roke za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave in stečajnega postopka (iz 38. in 39. člena ZFPPIPP). 56. člen ZIUPOPDVE namreč samo določa, da v obdobju do 30. 9. 2021 poslovodstvo predlogov za začetek teh postopkov ni dolžno vložiti, ne pa da omenjeni roki za začetek postopkov do dne 30. 9. 2021 niso tekli in da s 1. 10. 2021 začnejo teči znova. V primeru, ko je torej družba izpolnjevala pogoje za vložitev predloga za začetek prisilne poravnave ali stečaja že pred 30. 9. 2021, bo njena obveznost vložitve omenjenih predlogov nastopila že s 1. 10. 2021.

Zgoraj predstavljena sprememba v PKP7 je podobna ureditvi iz PKP1, ki je veljala v prvem valu epidemije. Vendar je razlika v tem, da trenutno veljavna ureditev iz PKP7 začasno zadržuje zgoraj določene roke zgolj za primer dolgoročne plačilne nesposobnosti, medtem ko je PKP1 enako posledico predvideval tudi za položaj trajnejše nelikvidnosti. Razlog, ki ga je zakonodajalec podal za to razliko, je v tem, da so bila podjetja v obdobju od prve razglasitve epidemije dalje deležna številnih likvidnostnih pomoči, kar pomeni, da bi z njimi težavo dolgotrajnejše nelikvidnosti morale že sanirati. Če je kljub prejetim pomočem niso, potem bi se s takim ukrepom zgolj podaljševalo ohranjanje pri življenju gospodarskih družb, ki so že insolventne in s tem zgolj povečevalo tveganje za upnike.

Naj na tem mestu dodamo še, da se s 56. in 57. členom PKP7 do 30. 9. podaljšujejo tudi določeni drugi ukrepi, povezani z zadržanjem teka rokov iz ZFPPIPP, med drugim tudi obdobje, za katerega lahko sodišče odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečaja, vendar prav tako le v primeru, da je insolventnost dolžnika posledica razglasitve epidemije.

4) Ukrepi finančnega prestrukturiranja. V nadaljevanju predstavljamo nekatere najbolj pogoste ukrepe finančnega prestrukturiranja, ki se ga poslužujejo družbe za preprečitev nastopa insolventnosti oziroma za odpravo insolventnosti. Pri tem se osredotočamo na zunaj sodno prestrukturiranje, saj so ukrepi prestrukturiranja v sodnih postopkih (tj. prisilne poravnave, poenostavljene prisilne poravnave in postopka preventivnega prestrukturiranja) določeni v ZFPPIPP.

Poznamo različne ukrepe finančnega prestrukturiranja:

  • Prestrukturiranje terjatev. Gre za ukrepe, ki učinkujejo na terjatve upnikov do dolžnika. Sem sodijo npr. zmanjšanje glavnice terjatve, znižanje obrestne mere, odložitev dospelosti terjatve in tudi prenehanje terjatve (v primeru konverzije terjatve v deleže dolžnika);
  • Konverzija terjatve v deleže (debt to equity swap). Gre za primer prestrukturiranja terjatve, ki ima hkrati korporacijske učinke v dolžniku. Namreč, gre za postopek, v katerem upniki svoje terjatve do dolžnika vložijo kot stvarni vložek v kapital dolžnika, vse skupaj pa se formalno izvede v postopku povečanja osnovnega kapitala dolžnika z vplačilom novih vložkov. Dolžnik s tem poveča svoj kapital (terjatve upnikov se pretvorijo v osnovni kapital), upniki s tem postanejo družbeniki družbe (z osnovnim vložkom v višini vrednosti pretvorjene terjatve), z izvedbo konverzije pa hkrati terjatve upnika do dolžnika prenehajo;
  • Korporacijsko prestrukturiranje dolžnika. Sem sodijo predvsem ukrepi zmanjšanja in povečanja osnovnega kapitala.
  • Statusno preoblikovanje dolžnika. Tu govorimo predvsem o postopkih združitev in delitev družb, v okviru katerih družbe določen sklop poslovanje združijo ali oddelijo/izčlenijo na drugo družbo, pa tudi o spremembi pravnoorganizacijske oblike (npr. preoblikovanje delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo ipd.).
  • Poslovno prestrukturiranje dolžnika. Sem sodi prodaja poslovno nepotrebnega premoženja in različni ukrepi optimizacije dolžnikovega poslovanja.

5) Vprašanje odškodninske odgovornosti

Kot pojasnjeno, je za vprašanje odškodninske odgovornosti poslovodstva in članov nadzornega sveta v zvezi z ukrepi po ZFPPIPP bistvena presoja, ali so člani organov ravnali z dolžno skrbnostjo in pazljivo in pravočasno izvajali ukrepe iz ZFPPIPP, in sicer tako ukrepe v zvezi s finančnim poslovanjem v trenutku, ko je družba še solventna, kot tudi tiste, ki jih ZFPPIPP narekuje za obdobje, ko družba postane insolventna. Če poslovodstvo pri izpolnjevanju svojih obveznosti iz ZFPPIPP ni ravnalo s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke in stroke upravljanja podjetij, bodo člani poslovodstva družbi solidarno odgovorni za škodo, ki nastane kot posledica te kršitve, enako pa velja tudi za člane nadzornega sveta družbe. V določenih primerih bodo poslovodje lahko upnikom solidarno odgovorni tudi za škodo, ki so jo upniki imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila. ZFPPIPP določa tudi vzroke za odškodninsko odgovornost članov nadzornega sveta v primeru, ko upniki v stečajnem postopku ne dosežejo polnega plačila svojih terjatev, pri čemer se vzroki pretežno nanašajo na opustitev nalog glede nadziranja poslov poslovodstva in celo možnosti pravočasne ugotovitve insolventnosti družbe na podlagi poročil poslovodstva ter posledičnega ustreznega ukrepanja v smislu podaje navodil poslovodstvu. Člani nadzornega sveta in poslovodstva pa se bodo predstavljene odškodninske odgovornosti razbremenili predvsem, če bodo dokazali, da so ravnali v skladu s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke in stroke upravljanja podjetij in da kljub temu niso mogli preprečiti ali odvrniti škode, nastale upnikom.

Pri tem je pomembno razumeti, da iz vidika obveznosti poslovodstva in morebitne odškodninske odgovornosti za opustitev dolžne skrbnosti, ni pomembno, ali je poslovodja dejansko seznanjen oziroma izobražen na področju poslovno finančne stroke. Sodna praksa se je že večkrat izrekla o tem, da za poslovodje, ki niso posebej izobraženi v ekonomski in poslovni stroki, veljajo povsem enake obveznosti kot za tiste, ki so dejansko ustrezno strokovno usposobljeni ter da samo dejstvo, da poslovodje npr. niso bili sposobni pravočasno prepoznati, da je družba že insolventna, nikakor ne zmanjšuje njihove odgovornosti. V primeru, ko poslovodje ne razpolagajo z ustreznim strokovnim znanjem, si morajo le-tega »pribaviti« z angažiranjem notranjih ali zunanjih strokovnjakov. To bo tudi edini način, na katerega bodo lahko izkazali, da so ravnali skladno z zahtevano skrbnostjo, kar pa je tudi edina podlaga za razbremenitev odškodninske odgovornosti.

6) Sklep

Določbe ZFPPIPP, ki urejajo obveznosti poslovodij in članov nadzornih svetov glede finančnega poslovanja družbe in položaja insolventnosti, so kompleksne, njihovo dosledno upoštevanje pa nedvomno terja precejšen angažma. Pa vendar nezadostno razumevanje in posledična nepravilna implementacija zakonskih določb ne predstavljata olajševalne okoliščine; prav nasprotno. Z ozirom na to, da s 30.9.2021 zadržanje teka določenih rokov iz ZFPPIPP preneha, je bistveno, da v družbi ustrezno presodite, ali so bile zgoraj opisane obveznosti iz ZFPPIPP že ustrezno preučene in implementirane ter morebitne pomanjkljivosti odpravite v najkrajšem možnem času. Pri tem je vsekakor smiselno razmišljati predvsem o ukrepih zunaj sodnega prestrukturiranja (če so ti še možni), ki nenazadnje družbi omogočajo še popolno diskrecijo nad samim postopkom prestrukturiranja. V trenutku, ko se uradno začne postopek prisilne poravnave ali stečaja, družba namreč to diskrecijo oziroma oblast nad poslovanjem izgubi, izidi omenjenih sodnih postopkov pa so vedno negotovi in pogosto pomenijo tudi nastop drugih sodnih postopkov (izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, morebitne odškodninske tožbe ipd.). Svetujemo, da se torej na obdobje po 1.10.2021 ustrezno pripravite in pri tem po potrebi pridobite tudi dodatno strokovno pomoč, ki vam bo pomagala pri prepoznavanju vaših obveznosti in pri svetovanju glede možnosti za uspešno finančno in poslovno prestrukturiranje.