Novice

Novosti s področja DDV  

Izbor desetih najzanimivejših in najpomembnejših sodb Sodišča EU s področja DDV v letu 2019.    

4. izdaja

Sodbe Sodišča EU

Sodbe oziroma sodna praksa Sodišča EU predstavljajo pomemben vir interpretacije prava EU, in so obvezujoče za vse države članice EU, vključno z državnimi organi in nacionalnimi sodišči (na vseh ravneh) držav članic EU.

Glede na pomen, ki ga imajo sodbe Sodišča EU za razlago in uporabo prava EU, je naš namen, da je ta objava v pomoč pri pregledu najnovejše sodne prakse Sodišča EU s področja DDV. Ob upoštevanju dejstva, da sodbe predstavljajo neposreden vir prava, ki jih morajo organi Republike Slovenije v celoti upoštevati, so te vsekakor dobrodošel pripomoček pri razumevanju določb zakonodaje s področja DDV. 

Top 10 sodb Sodišča EU v letu 2019

Tekom leta 2019 smo za vas pripravljali sezname novih oziroma aktualnih sodb Sodišča EU, v enem izmed prispevkov pa smo tudi podrobneje opisali eno izmed sodb.

Ob začetku novega leta pa smo se odločili, da za vas pripravimo izbor in kratke povzetke desetih najzanimivejših in najpomembnejših sodb, za katere menimo, da lahko pomembno vplivajo na DDV obravnavo bolj ali manj vsakdanjih poslov in transakcij.  

10. Srf konsulterna AB (C-647/17)

Izobraževalni in znanstveni seminarji

To sodbo smo izbrali predvsem zato, ker dodatno razjasnjuje okoliščine za uporabo posebnega pravila za določanje kraja opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za izobraževalne seminarje.

Pri petdnevnem računovodskem seminarju naj po stališču švedskega davčnega organa primarno ne bi šlo za pravico vstopa v prostor, kjer se je seminar odvijal, temveč za pravico do sodelovanja pri izobraževanju.

Čeprav glavni namen ni bil podelitev pravice do dostopa na seminar, je Sodišče EU razsodilo, da za petdnevni računovodski seminar, ki se izvaja samo za davčne zavezance in se je treba nanj predhodno prijaviti ter ga plačati s predplačilom, veljajo pravila za določanje kraja opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za kulturne, umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne ali podobne prireditve, kot so sejmi in razstave, vključno s pomožnimi storitvami, povezanimi z vstopninami, ki se opravijo davčnemu zavezancu.

Posledično se za kraj opravljanja tovrstnih storitev šteje kraj, kjer tak seminar dejansko poteka.

Klikni za povezavo do celotne sodbe

 

9. Federal Express Corporation Deutsche Niederlassun (C-26/18)

Uvoz blaga

Zanimiva sodba, v kateri je Sodišče EU odločilo, da kršitve carinskih predpisov, do katerih pride na ozemlju države članice, kjer je blago fizično vstopilo v EU, same po sebi niso zadosten element za to, da se šteje, da je zadevno blago vstopilo v gospodarski krogotok EU v tej državi članici.

Ob dokazih, da je bilo zadevno blago dejansko prepeljano v drugo državo članico - končni namembni kraj, kjer je bilo blago nato tudi potrošeno, se šteje, da je blago vstopilo v gospodarski krogotok EU v državi članici končnega namembnega kraja tega blaga in da je zato v tej državi članici nastala obveznost obračuna uvoznega DDV na to blago.

Klikni za povezavo do celotne sodbe

 

8. EN.SA. (C-712/17)

Obdavčitev fiktivnih poslov

V zadevni sodbi je Sodišče EU razsojalo glede fiktivnih poslov prodaje električne energije (do dejanske dobave električne energije sploh ni prišlo), ki so se krožno in za enake zneske izvajali med istimi gospodarskimi subjekti.

Fiktivne prodaje sicer niso povzročile nobene izgube davčnih prihodkov, saj so vpletene družbe redno plačevale DDV od svojih prodaj električne energije, hkrati pa so ob nakupih enake količine električne energije po enaki ceni, odbile znesek DDV, ki je bil enak tistemu, ki so ga plačale.

Sodišče EU je poudarilo načelo nevtralnosti in sorazmernosti ter odločilo, da se mora izdajatelju računa, ki se nanaša na fiktivno transakcijo, omogočiti uveljavljanje vračila DDV, ki je izkazan na tem računu in ki ga je moral plačati, če je izdajatelj tega računa, ki ni bil dobroveren, pravočasno popolnoma odpravil nevarnost izgube davčnih prihodkov. V kolikor nacionalna zakonodaja tovrstne popravke omogoča, je Sodišče EU potrdilo sprejemljivost zavrnitve odbitka DDV od fiktivnih nabav ob hkratni obveznosti plačila DDV na strani izdajatelja računa za takšne fiktivne dobave.

Klikni za povezavo do celotne sodbe

 

7. Morgan Stanley & Co International (C-165/17)

Uporaba pravilnega odbitnega deleža za stroške podružnice in sedeža

V tej sodbi je bilo Sodišču EU zastavljeno vprašanje, kateri odbitni delež je potrebno uporabiti za stroške nastale podružnici banke v drugi državi članici, pri čemer se zadevni stroški nanašajo tako na (obdavčene) izhodne transakcije podružnice kot tudi (obdavčene in oproščene) transakcije sedeža. Da bi bila zadeva še nekoliko kompleksnejša, bi bile oproščene izhodne transakcije sedeža obdavčene, v kolikor bi bile opravljene v državi članici podružnice in, kot take, prinašale pravico do odbitka vstopnega DDV.

Sodišče EU je razsodilo, da je za stroške izključno povezane z (obdavčenimi in oproščenimi) transakcijami sedeža potrebno uporabiti odbitni delež sedeža, ampak upoštevajoč izključno transakcije, za katere so bili zadevni stroški namenjeni. Ob tem je potrebno omeniti, da se v števcu vključijo tudi transakcije, ki so sicer oproščene plačila DDV v državi sedeža, ampak bi bile obdavčene, če bi bile opravljene v državi podružnice – v konkretnem primeru zaradi izbire obdavčitve finančnih transakcij v državi podružnice (Francija), medtem ko zakonodaja države sedeža takšne izbire ne omogoča (Združeno Kraljestvo).

Za stroške povezane tako s transakcijami sedeža kot transakcijami podružnice, se uporabi odbitni delež z imenovalcem, ki vsebuje tako promet sedeža kot tudi promet podružnice. V števcu takšnega odbitnega deleža so poleg obdavčenih transakcij podružnice tudi obdavčene transakcije sedeža in transakcije sedeža, ki bi dale pravico do odbitka DDV, če bi bile opravljene v državi podružnice.

Klikni za povezavo do celotne sodbe

 

6. KPC Herning (C-71/18)

Prodaja zemljišča

V tej zadevi je Sodišče EU razsojalo ali se dobava zemljišča, na katerem stoji objekt, pri čemer je objekt namenjen rušitvi z namenom izgradnje novega objekta, šteje za (obdavčeno) dobavo stavbnega zemljišča ali (oproščeno) dobavo zemljišča z objektom.

Zadevna sodba se tako nanaša na podobno situacijo kot sodba v zadevi C-461/08 (Don Bosco). V slednji je Sodišče EU razsodilo, da se dobava zemljišča, na katerem je še vedno star objekt, ki ga je treba porušiti, da bi se na njegovem mestu zgradil nov, in katerega rušenje, za katero bo poskrbel prodajalec, se je v ta namen pred to dobavo že začelo, šteje za (obdavčeno) dobavo stavbnega zemljišča. Taka dobava in tako rušenje z vidika davka na dodano vrednost tvorita enotno transakcijo, katere namen kot celota ni dobava obstoječega objekta in zemljišča, na katerem ta stoji, ampak dobava nepozidanega zemljišča, ne glede na to, koliko starega objekta je bilo ob dejanski dobavi zemljišča porušeno.

Za razliko od situacije v primeru Don Bosco, je bil v primeru KPC Herning za rušitev obstoječega objekta zadolžen kupec zemljišča, prav tako pa se rušitev v trenutku dobave še ni začela. V teh okoliščinah je Sodišče EU razsodilo, da se zadevna transakcija ne more šteti za (obdavčeno) dobavo stavbnega zemljišča, temveč za (oproščeno) dobavo starega objekta in zemljišča, na katerem stoji.

Iz obeh navedenih sodb izhaja, da je potrebno v primerih dobav zemljišč namenjenih za gradnjo, na katerih pa v času dobave še vedno stojijo objekti, preučiti vse okoliščine posla, vključno s pogodbenimi določili (npr. kdo je zadolžen za rušitev obstoječega objekta) in namenom strank, v kolikor je le ta razviden iz objektivnih elementov. Davčne implikacije se namreč v na videz zelo podobnih primerih lahko pomembno razlikujejo glede na podrobne okoliščine posameznega posla.

Klikni za povezavo do celotne sodbe

 

5. Vega International (C-235/18)

Kartice za gorivo

Zelo zanimiva sodba, za katero bi lahko rekli, da je zaradi hkratne uvedbe Direktive o plačilnih storitvah 2 (Payment Service Directive 2 - PSD2) po celotni Evropi povzročila pravi mali potres.

Sodišče EU je v zadevnem primeru namreč odločalo o obravnavi transakcij dobav goriva z uporabo tako imenovanih kartic za gorivo, če uporabnik kartice za gorivo s svojimi podizvajalci oziroma povezanimi družbami sklene pogodbo o uporabi teh kartic.

V obravnavanem primeru je Sodišče EU tako odločalo ali gre v primeru, ko je krovna družba Vega International organizirala in upravljala oskrbo vseh svojih povezanih družb s karticami za gorivo, ki jih sicer izdajajo različni dobavitelji goriva, za dobavo goriva (blaga) s strani družbe Vega International, ali za zagotavljanje finančnih storitev, ki so oproščene plačila DDV.

Matična družba z gorivom v opisanem primeru nikoli ne razpolaga, kot da bi bila lastnik. To gorivo namreč neposredno od dobaviteljev in po lastni presoji kupuje druga družba (Vega Poland), ki po lastni presoji tudi odloča zlasti o načinu nakupa goriva, ker lahko izbere, na kateri bencinski črpalki dobaviteljev, bo natočila gorivo, in pri tem svobodno odloča o kakovosti, količini, vrsti goriva in času nakupa. Matična družba v takem primeru tako zgolj zagotovi drugi družbi preprost instrument, ki ji omogoča nakup tega goriva, in ima tako pri nakupu tega blaga le vlogo posrednika.

V luči tega je Sodišče EU presodilo, da matična družba (Vega International) – drugi družbi (Vega Poland) z vnaprejšnjim financiranjem nakupa goriva zagotavlja finančno storitev in zato deluje podobno kot običajna finančna ali kreditna institucija. Sodišče EU je tako odločilo, da se transakcije, kjer matična družba (Vega International) svojim hčerinskim družbam zagotavlja kartice za gorivo in jim s tem omogoča oskrbovanje vozil, ki jih te prevažajo, z gorivom, opredeli kot dajanje kreditov, ki je oproščeno plačila DDV.

Ker je govora o oproščenih finančnih storitvah, ki ne dajejo pravice do odbitka DDV, lahko sodba potencialno pomembno vpliva na vse družbe, ki kartice za gorivo ponujajo svojim podizvajalcem ali drugim povezanim osebam, kot je to v okoliščinah v opisani sodbi.

Klikni za povezavo do celotne sodbe

 

4. Budimex (C-224/18)

Obdavčljivi dogodek pri gradbenih oziroma montažnih storitvah

Sodišče EU je razsojalo glede nastanka obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna DDV v primeru gradbene oziroma montažne storitve, ki se, v skladu s pogodbenimi določili, šteje za opravljeno šele po tem, ko naročnik dejansko prevzame dela, ne glede na to, da so bila dela dejansko izvedena prej. Iz pogodbenih določil, vsebovanih v pogodbah v zadevnem primeru, namreč izhaja pravica naročnika storitev, da preveri skladnost izvedenih gradbenih ali montažnih del, preden jih sprejme, in dolžnost izvajalca, da opravi potrebne spremembe, tako da bo rezultat dejansko ustrezal temu, kar je bilo dogovorjeno.

V takem primeru in predvsem če je prevzem del dogovorjen v pogodbi o opravljanju storitev na način, ki odraža norme in standarde, ki prevladujejo na področju na katerem se opravlja storitev, je po mnenju Sodišča EU tako treba šteti, da je ta formalnost sama po sebi del storitve in je zato odločilna za ugotovitev, da je bila ta storitev dejansko opravljena.

Ob tem velja poudariti, da druge formalnosti, kot je zlasti sestava uradnega obračuna o nastalih stroških ali potrdila o končnem plačilu, ki so omenjene v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, niso upoštevne za določitev trenutka, v katerem je bila storitev opravljena, saj ne spadajo v obseg storitve in niso odločilne za ugotovitev, da je bila ta storitev dejansko opravljena.

Opisana sodba je tako po našem mnenju lahko v pomoč pri ugotavljanju oziroma določanju pravilnega datuma nastanka obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna DDV pri marsikateri gradbeni ali montažni storitvi, pri kateri, zaradi pregleda del in drugih formalnosti, ni povsem jasno kdaj je potrebno obračunati DDV.

Klikni za povezavo do celotne sodbe

 

3. Dong Yang Electronics (C-547/18) – mnenje

Stalna poslovna enota

Ker zadevni primer obravnava zelo pomembno vprašanje stalne poslovne enote za namene DDV (ang. fixed establishment), o katerem smo predhodno pisali tudi mi (povezava do 3. izdaje), smo ga vključili v naš izbor, čeprav v tej zadevi še ni bilo končne sodbe, temveč je generalna pravobranilka Sodišča EU dne 14. novembra 2019 zgolj izdala predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem.

V zadevi je tako najprej obravnavala vprašanje ali je že na podlagi dejstva, da ima družba, ki ima sicer sedež zunaj EU, na ozemlju države članice EU hčerinsko družbo, mogoče sklepati o obstoju stalne poslovne enote v tej državi članici EU.

Generalna pravobranilka je Sodišču EU zelo jasno in odločno predlagala, da odloči, da hčerinska družba neke družbe (iz tretje države) sama po sebi ni tudi njena stalna poslovna enota.

Nadalje sicer predlaga oziroma nalaga, da je treba razjasniti, če obstajajo merila, po katerih bi bila izjemoma tudi hčerinska družba lahko tako vključena v strukturo skupine, da je ne bi bilo mogoče šteti le kot samostojnega davčnega zavezanca, temveč hkrati tudi kot stalno poslovno enoto matične družbe. To bi bilo načeloma mogoče, če bi pogodbena struktura, ki jo izbere prejemnik storitev, na primer nasprotovala prepovedi zlorab, za kar pa v zadevnem primeru ni bilo nobenih znamenj.

Klikni za povezavo do celotne sodbe

 

2. UniCredit Leasing (C-242/18)

Odškodnina ob razdrtju pogodbe o lizingu

V obravnavani zadevi je bilo glede odškodnine zaradi predčasnega razdrtja pogodbe o lizingu določeno, da lahko lizingodajalec v primeru odpovedi pogodbe zaradi krivdne neizpolnitve od lizingojemalca zahteva, da plača odškodnino v višini vsote vseh neplačanih obrokov lizinga za celotno trajanje pogodbe.

Sodišče EU je razsodilo, da je treba vnaprej določeni znesek, ki ga gospodarski subjekt prejme, če pride do predčasnega prenehanja pogodbe o opravljanju storitev, šteti za plačilo za transakcijo, ki je predmet pogodbe o lizingu in je kot taka obdavčena z DDV.

Plačilo dolgovanega zneska zaradi predčasnega prenehanja pogodbe lizingodajalcu namreč omogoči, da prejme enak prihodek, kot bi ga prejel, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe.

Zadevna sodba Sodišča EU torej pomembno vpliva na davčno obravnavo razdrtja lizing pogodb in tudi odškodnin v širšem smislu, saj je razsodilo, da dogovorjeno plačilo zaradi razdrtja pogodbe ni prava odškodnina za razdrtje pogodbe, temveč plačilo za transakcijo, ki je predmet pogodbe, in je kot tako obdavčeno z DDV.

Klikni za povezavo do celotne sodbe

 

1. Mydibel SA (C-201/18)

Sale and lease back

In še zmagovalna sodba po našem mnenju :)

Sodišče EU je odločilo v primeru oproščene prodaje in povratnega zakupa (sale and lease back) stavb, ki pripadata davčnemu zavezancu.

In sicer, je v tem primeru, ko je šlo za čisto finančno transakcijo in kjer je zavezanec še naprej neprekinjeno uporabljal stavbe za njegovo gospodarsko dejavnost, Sodišče EU razsodilo, da se tako prodaja kot tudi povratni najem ne štejeta za obdavčljivo dobavo z vidika DDV.

Pravice, ki so na podlagi teh transakcij prenesene na finančni instituciji, in sicer civilne pravice zakupa, zmanjšane za pravice, ki izhajajo iz zakupa nepremičnin, katerih imetnik je družba Mydibel SA, tema finančnima institucijama namreč ne omogočajo razpolaganja z nepremičninami, kot da bi bili njihovi lastnici. Ustanovitev zakupne pravice (ki ni predmet DDV) na nepremičninah, ki jih je davčni zavezanec že predhodno neprekinjeno in trajno uporabljal za opravljanje svoje poklicne dejavnosti, tako tudi ni mogoče šteti za spremembo dejavnikov, uporabljenih za določitev odbitkov, ki je nastala po opravljenem obračunu DDV.

Posledično, za davčnega zavezanca v takem primeru ne nastanejo obveznosti popravka DDV na nepremičnino, ki je bil prvotno pravilno odbit, če je bila ta nepremičnina predmet transakcije sale and lease back (prodaja in povratni zakup), ki ni obdavčena z DDV.

Čeprav Sodišče EU apelira na nacionalna sodišča za končno presojo dejstev, pa jasno navaja več argumentov, da gre pri transakciji prodaje in povratnega zakupa (sale and lease back) za enotno transakcijo, ki ni predmet DDV.

Ta primer tako po eni strani ustvarja še več negotovosti glede DDV obravnave tovrstnih poslov, po drugi strani pa je ta sodba lahko zanimiva v smislu priložnosti za revizijo DDV obravnave za podjetja oziroma davčne zavezance, ki so v preteklosti popravljali odbitek DDV ob sklenitvi sale and lease back posla.

V zvezi s tem smo že zasledili tudi razvoj sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v nekaterih svojih sklepih in sodbah že upoštevalo zadevno sodbo Sodišča EU (Mydibel).

Klikni za povezavo do celotne sodbe

 

Tax@hand

Tax@hand: Spremljajte aktualne globalne davčne novice. Deloitte tax@hand je na voljo kot brezplačna aplikacija v trgovini iTunes App Store ali na Google Play in dostopna na www.taxathand.com.

Ali ste našli kaj uporabnega?