Novice

Novosti s področja DDV  

Izbor desetih najzanimivejših in najpomembnejših sodb Sodišča EU s področja DDV v letu 2020.

7. izdaja

Sodbe Sodišča EU

Sodbe oziroma sodna praksa Sodišča EU predstavljajo pomemben vir interpretacije prava EU, in so obvezujoče za vse države članice EU, vključno z državnimi organi in nacionalnimi sodišči (na vseh ravneh) držav članic EU.

Glede na pomen, ki ga imajo sodbe Sodišča EU za razlago in uporabo prava EU, je naš namen, da je ta objava v pomoč pri pregledu najnovejše sodne prakse Sodišča EU s področja DDV. Ob upoštevanju dejstva, da sodbe predstavljajo neposreden vir prava, ki jih morajo organi Republike Slovenije v celoti upoštevati, so te vsekakor dobrodošel pripomoček pri razumevanju določb zakonodaje s področja DDV.

Top 10 sodb Sodišča EU v letu 2020

Tekom leta 2020 smo za vas pripravljali sezname novih oziroma aktualnih sodb Sodišča EU, v enem izmed prispevkov pa smo tudi podrobneje že opisali nekaj izbranih sodb.

Ob začetku novega leta smo se odločili, da za vas, kot vsako leto, pripravimo izbor in kratke povzetke desetih najzanimivejših in najpomembnejših sodb, za katere menimo, da lahko pomembno vplivajo na DDV obravnavo bolj ali manj vsakdanjih poslov in transakcij.

10. Agrobet CZ s. r. o. (C 446/18)

Delno vračilo presežka DDV za določeno davčno obdobje

V tej zadevi je češki davčni organ družbi Agrobet CZ zadržal vračilo presežka DDV za več zaporednih davčnih obdobij in uvedel davčni nadzor, saj je sumil na določene nepravilnosti. Ker je bil potencialno sporen samo manjši del transakcij, družba Agrobet CZ zahtevala vračilo presežka iz naslova transakcij, ki niso bile predmet nadzora.

Češka zakonodaja možnosti delnega vračila ni predvidevala, kar je zadevo pripeljalo pred Sodišče EU. Slednje je razsodilo, da relevantne določbe DDV Direktive v povezavi z načelom davčne nevtralnosti ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki ne določa možnosti, da davčna uprava pred koncem postopka davčnega nadzora v zvezi z obračunom DDV, v katerem je naveden presežek za dano davčno obdobje, odobri vračilo dela navedenega presežka, ki se nanaša na transakcije, ki jih navedeni postopek ob njegovem začetku ne zajema, če ni mogoče jasno, natančno in nedvoumno ugotoviti, da bo presežek DDV, katerega znesek je lahko nižji od zneska, ki se nanaša na transakcije, ki jih ta postopek ne zajema, obstajal ne glede na izid navedenega postopka, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Iz drugega dela izreka sodbe in tudi same obrazložitve gre razumeti, da se v podobnih situacijah, ko bi bilo v postopku davčnega nadzora jasno, natančno in nedvoumno ugotovljeno kolikšen del zadržanega presežka DDV je neizpodbiten (tj. bi obstajal ne glede na izid davčnega nadzora), davčni zavezanci lahko sklicujejo na vračilo ustreznega dela presežka. Na drugi strani je Sodišče EU davčnim organom naložilo strogo preverbo zadevnega zneska, ki se v kasnejšem nadzoru nikakor več ne sme spreminjati.

> Klikni za povezavo do celotne sodbe

9. Veronsaajien oikeudenvalvontayksikkö (C-215/19)

Dajanje nepremičnin v najem – storitve namestitve v podatkovnem centru

Finska družba A Oy je operater brezžičnih komunikacijskih omrežij, njena dejavnost pa zajema tudi razvoj telekomunikacijskih omrežij in infrastruktur omrežij. Družba, med drugim, ponuja storitve namestitve v podatkovnem centru operaterjem, ki svoje dejavnosti opravljajo na področju informacijskih tehnologij in uporabljajo lastne strežnike, da z njimi zagotavljajo elektronske povezave svojim strankam. Strežniki so nameščeni v centrih, ki so opremljeni s potrebnimi elektronskimi povezavami in v katerih se natančno uravnavata vlažnost zraka in temperatura, da se tako omogoči uporaba teh strežnikov v skladu z njihovo namembnostjo v ohlajenem okolju.

V zadevnem primeru je Sodišče EU odločalo, ali je treba storitev namestitve v podatkovnem centru, pri kateri gospodarski subjekt svojim strankam ponuja omare za naprave, namenjene za hrambo strežnikov, ki stojijo v podatkovnem centru, vključno z dodatnim blagom in storitvami, šteti za dajanje nepremičnine v najem.

Sodišče EU je odločilo, da storitve namestitve v podatkovnem centru, v okviru katerih ponudnik teh storitev svojim strankam daje na voljo omare za naprave, da te stranke v njih namestijo svoje strežnike, ter jim zagotavlja dodatno blago in storitve, kot so električna energija in različne storitve, s katerimi se zagotovi, da se ti strežniki uporabljajo v optimalnih pogojih, niso storitve dajanja nepremičnin v najem, za katere velja oprostitev plačila davka na dodano vrednost, ker na eni strani ta ponudnik svojim strankam ne daje pasivno na voljo površine oziroma prostora z zagotavljanjem pravice, da ga zasedajo, kot da bi bile njegovi lastniki, ter na drugi strani omare za naprave nikakor niso sestavni del stavbe, v kateri so nameščene, in v njej tudi niso nameščene stalno.

> Klikni za povezavo do celotne sodbe

8. Franck (C-801/19)

Faktoring - Pojma ‚dajanje kreditov‘ in ‚drugi plačilni instrumenti‘

V zadevnem primeru so bila na Sodišče EU naslovljena naslednja vprašanja:

  1. Ali storitev dajanja denarnih sredstev na voljo, ki jo opravlja stranka, ki ni finančna institucija, proti plačilu enkratne provizije, pomeni storitev, ki jo je mogoče šteti za »dajanje kreditov in posredovanje v zvezi s krediti ter upravljanje kreditov s strani osebe, ki kredit odobri«?;
  2. Ali se menica oziroma vrednostni papir, ki izdajatelja zavezuje, da določeni denarni znesek plača osebi, ki je na tem vrednostnem papirju označena kot upnik, ali osebi, ki je ta vrednostni papir pozneje pridobila na z zakonom predpisan način, šteje za »drug plačilni instrument«?; in
  3. Ali je storitev, opisana v glavni stvari sodbe, transakcija oproščena plačila DDV kot dajanje kreditov in posredovanje v zvezi s krediti, ali je to storitev oproščena plačila DDV kot transakcija, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi računi, plačili, transferji, dolgovi, čeki ali drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov?

Sodišče EU je ta vprašanja obravnavalo skupaj in odločilo, da se oprostitev plačila DDV, ki jo določajo določbe za dajanje kreditov in transakcije v zvezi z drugimi plačilnimi instrumenti, uporablja tudi za transakcije, s katerimi davčni zavezanec drugemu davčnemu zavezancu proti plačilu da na voljo denarna sredstva, ki jih je prejel od družbe za faktoring po tem, ko je nanjo prenesel menico, ki jo je izdal drugi davčni zavezanec, pri čemer prvi davčni zavezanec tej družbi za faktoring jamči za izplačilo navedene menice ob njeni zapadlosti.

> Klikni za povezavo do celotne sodbe

7. Herst s.r.o. (C-401/18)

Okoliščine, ki se upoštevajo pri pripisovanju prevoza znotraj Skupnosti pridobitvam izdelkov pod režimom odloga plačila trošarine in uporaba načela in dubio mitius

V tej zadevi je Sodišče EU odgovorilo le na dve od prvotno zastavljenih osmih vprašanj predložitvenega sodišča. Ostalih šest je namreč pojasnilo že v zadevi C‑414/17 (AREX CZ a.s.), v kateri je prav tako šlo za verižne dobave (in posledično pridobitve) trošarinskih izdelkov pod režimom odloga. Tako je Sodišče EU že pojasnilo, da okoliščina, da se ti izdelki prevažajo pod tem režimom, sama po sebi ni odločilna okoliščina za ugotovitev, kateri pridobitvi je treba pripisati prevoz za njegovo obdavčitev z DDV.

Tako družba AREX kot družba Herst sta prepeljali blago pod režimom odloga iz druge države članice, z namenom njegovega končnega nakupa po sprostitvi iz režima odloga, pri čemer je bilo blago v lasti drugih davčnih zavezancev, ki so to sprostitev opravili, saj so bili trošarinski zavezanci. Posledično sta družbi AREX in Herst svoja nakupa od trošarinskih zavezancev obravnavali kot lokalni nabavi, davčni organi pa so menili, da sta ti družbi pravico do razpolaganja z blagom pridobili že v izvorni državi članici (tj. na začetku prevoza, ki sta ga sami organizirali) ter s tem sami opravili pridobitev blaga iz Skupnosti.

V zadevi Herst je tako Sodišče EU svojo sodbo v zadevi AREX nadgradilo z razlago, da davčni zavezanec, ki opravi edini prevoz blaga znotraj Skupnosti pod režimom odloga plačila trošarine, da bi to blago pridobil za svojo gospodarsko dejavnost, ko bo sproščeno v prosti promet v namembni državi članici, pridobi pravico do razpolaganja z navedenim blagom kot lastnik v smislu te določbe, če ima možnost sprejeti odločitve, ki lahko vplivajo na pravni položaj tega blaga, med katerimi je zlasti odločitev o njegovi prodaji. V kolikor ima torej organizator prevoza že na začetku prevoza pravico odločati o nadaljnji prodaji blaga, se lahko šteje, da je on pridobitelj blaga, ki ga bo sicer v namembni državi članici, sicer za trošarinske namene, druga oseba najprej sprostila v prost promet izpod režima odloga ter nato prodala organizatorju prevoza. Zadevna interpretacija bi lahko imela pomembne posledice za vse člene v verigi, saj upoštevajoč preteklo prakso Sodišča EU iz nje izhaja, da se predhodne dobave štejejo za opravljene na ozemlju prve države članice in kot take najverjetneje predpostavljajo registracijo za namene DDV.

Nadalje je Sodišče EU pojasnilo, da okoliščina, da je imel organizator prevoza že na začetku namen pridobiti to blago za svojo gospodarsko dejavnost, ko bo navedeno blago sproščeno v prosti promet v namembni državi članici, pomeni okoliščino, ki se upošteva v okviru celovite presoje vseh specifičnih okoliščin za namene pripisa prevoza eni od verižnih dobav (oz. zrcalno pridobitev) blaga.

Glede uporabe načela in dubio mitius* je Sodišče EU razsodilo, da pravo EU nasprotuje temu, da nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega ustavnega načela in dubio mitius glede določil, sprejetih na podlagi DDV Direktive, sprejme razlago, ki je za davčnega zavezanca najugodnejša, četudi bi Sodišče EU prej presodilo, da taka razlaga ni združljiva s pravom EU.

* Načelo, ki velja v (konkretnem primeru češkem) nacionalnem pravu in ki javnim organom nalaga, da če so pravna pravila dvoumna in jih je objektivno mogoče razlagati na več načinov, izberejo razlago, ki je v korist osebe, za katero velja pravno pravilo.

> Klikni za povezavo do celotne sodbe

6. Weindel Logistik Service (C-621/19)

Uveljavljanje pravice do odbitka pri uvozu

V tej zadevi je Sodišče EU odločilo po poenostavljenem postopku, in sicer le z obrazloženim sklepom. Ne glede na to, pa gre za pomembno sodbo, v kateri je Sodišče EU pritrdilo predhodni praksi davčnih organov v različnih državah EU, da zgolj posedovanje uvoznega dokumenta, na katerem je davčni zavezanec naveden kot prejemnik ali uvoznik, in na katerem je naveden znesek DDV, ki ga je dolžan plačati, oziroma omogoča izračun tega zneska, davčnemu zavezancu ne daje pravice do odbitka DDV.

Davčni zavezanec, ki je določen kot plačnik DDV od uvoza blaga, mora tako za odbitek DDV kumulativno izpolnjevati dva pogoja, in sicer:

  1. imeti mora pravico do razpolaganja z blagom kot lastnik; in
  2. obstajati mora neposredna in takojšnja povezava z njegovo obdavčeno dejavnostjo.

Pri tem je pomembno še, da je pogoj za pravico do odbitka DDV, ki je plačan v zvezi z uvozom blaga, da je ta strošek sestavni del cene izstopnih transakcij, ki so podlaga za pravico do odbitka DDV.

Zadevna sodba ima lahko velik vpliv na pravico do odbitka predvsem kadar uvoz opravi davčni zavezanec, ki ni lastnik blaga in predvsem pri tako imenovanih 'toll manufacturing' poslih, kjer uvoznik, ki ni lastnik blaga, uvoženo blago uporablja za opravljanje pogodbeno dogovorjenih storitev.

Sklep Sodišča EU sicer žal ni dosegljiv v slovenskem jeziku.

> Klikni za povezavo do celotne sodbe

5. CHEP Equipment Pooling NV (C‑242/19)

Prenos blaga v drugo državo članico EU zaradi opravljanja storitev

V zadevnem primeru je bilo na Sodišče EU naslovljeno vprašanje ali je treba prevoz oziroma prenos blaga (palet) iz ene države članice v drugo državo članico, za namene oddajanja tega blaga v najem davčnemu zavezancu s sedežem v tej drugi državi, šteti za dobavo blaga znotraj Skupnosti, ali se tak prenos šteje, da je opravljen v okviru opravljanja storitev (najema).

Sodišče EU je povzelo obstoječo sodno prakso, da se prenos blaga v drugo državo članico, ki se ne opravi za končno potrošnjo tega blaga v tej državi članici, temveč je uporabljeno zgolj za začasno uporabo tega blaga v tej državi članici, ne more šteti za dobavo znotraj Skupnosti, čeprav so drugi pogoji izpolnjeni.

Prenosa blaga iz ene države članice v drugo državo članico za namene opravljanja storitev oddajanja tega blaga v najem zato ni mogoče šteti za dobavo znotraj Skupnosti, če je uporaba navedenega blaga za potrebe te storitve začasna in če je bilo poslano ali pripeljano iz države članice, v kateri ima navedeni davčni zavezanec sedež.

> Klikni za povezavo do celotne sodbe

4. Vodafone Portugal (C‑43/19)

Prekinitev pogodbe – odškodnina ali plačilo za storitev?

Družba Vodafone, ki deluje na področju elektronskih komunikacij, fiksne telefonije in brezžičnega internetnega dostopa, v okviru svoje dejavnosti s svojimi strankami sklepa pogodbe o opravljanju storitev, v okviru katerih se stranke zavežejo, da bodo ohranile pogodbeno razmerje z družbo Vodafone ter da bodo za tako obdobje uporabljale blago in storitve, ki jih ta družba dobavlja, v zameno za ugodne poslovne pogoje, zlasti v zvezi s ceno, ki jo je treba plačati za naročene storitve.

V primeru nespoštovanja obdobja vezave se sorazmerno z delom obdobja vezave, ki se je izteklo, in na podlagi ugodnosti, ki so stranki dodeljene na podlagi pogodbe in ki so v njej opredeljene in količinsko določene, izračuna (preostali) znesek, ki ga mora stranka plačati.

Sodišče EU je odločilo, da je tak znesek, dolgovan v primeru predčasnega prenehanja pogodbe, treba šteti za sestavni del cene, za katero se je stranka zavezala, da jo bo plačala, da bi ponudnik izpolnil svoje pogodbene obveznosti.

Znesek, ki ga gospodarski subjekt prejme v primeru predčasnega prenehanja pogodbe o opravljanju storitev na zahtevo stranke, ki določa spoštovanje obdobja vezave kot protivrednost za dodelitev ugodnih komercialnih pogojev tej stranki, se zato šteje za plačilo za storitve, opravljene za plačilo, in ne za odškodnino, ki sicer ni predmet DDV.

> Klikni za povezavo do celotne sodbe

3. Dong Yang Electronics (C-547/18)

Stalna poslovna enota za namene DDV

Poljska družba Dong Yang Electronics je s korejsko družbo sklenila pogodbo o opravljanju storitev montaže plošč tiskanega vezja (»PCB«) iz materialov in sestavnih delov v lasti korejske družbe. Materiale in sestavne dele, potrebne za izdelavo PCB, je družbi Dong Yang dobavila hčerinska družba korejske družbe, ki je družba poljskega prava. Ker je korejska družba družbi Dong Yang zagotovila, da na Poljskem nima stalne poslovne enote, je družba Dong Yang storitve montaže PCB zaračunala korejski družbi, pri čemer je menila, da niso predmet obdavčitve z DDV na Poljskem ozemlju.

V zadevnem primeru je bilo na Sodišče EU naslovljeno vprašanje ali lahko izvajalec storitev to, da na ozemlju države članice obstaja stalna poslovna enota družbe s sedežem v tretji državi, sklepa že zgolj iz tega, da ima ta družba na tem ozemlju hčerinsko družbo, ali pa mora ta izvajalec za tako presojo opraviti poizvedbe o pogodbenih razmerjih med tema subjektoma. V zvezi s tem, ali obstaja „stalna poslovna enota“, je treba navesti, da je treba to vprašanje preučiti glede na davčnega zavezanca prejemnika, za katerega se storitve opravijo.

Sodišče EU je razsodilo, da izvajalec storitev tega, da na ozemlju države članice obstaja stalna poslovna enota družbe s sedežem v tretji državi, ne more sklepati že zgolj iz tega, da ima ta družba na tem ozemlju hčerinsko družbo, in da temu izvajalcu za tako presojo ni treba opraviti poizvedb o pogodbenih razmerjih med tema subjektoma.

> Klikni za povezavo do celotne sodbe

2. SCT (C-146/19)

Stečajni postopki, prijava terjatev in popravek DDV

Postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem EU je bil sprožen zaradi spora med slovenskim davčnim organom, davčnim zavezancem in njegovim dolžnikom glede zavrnitve popravka zneska plačanega DDV, ker davčni zavezanec terjatev do dolžnika ni prijavil v stečajnem postopku zoper dolžnika.

Na podlagi takrat veljavne nacionalne zakonodaje in sodne prakse je veljalo, da lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Za priznanje pravice do popravka obračunanega DDV pa ni zadoščalo dejstvo, da transakcije niso oziroma ne bodo poplačane. Nacionalna sodišča so zmanjšanje davčne osnove za DDV pogojevala z ustreznimi ravnanji davčnega zavezanca, npr. s prijavo neizterjane terjatve v stečajni postopek.

Sodišče EU pa je presodilo, da 90. člena DDV Direktive ni mogoče razlagati na način, da preprečuje popravek DDV, če terjatev ni prijavljena v stečajnem postopku. Že v skladu s temeljnim načelom DDV Direktive davčno osnovo za DDV tvori dejansko prejeto plačilo. Posledično davčna uprava iz naslova DDV ne more prejeti višjega zneska kot ga je prejel davčni zavezanec. Poleg tega bi priznanje možnosti državam članicam, da lahko v celoti izključijo možnost davčnega zavezanca, da zmanjša znesek obračunanega DDV, nasprotovalo načelu nevtralnosti DDV, v skladu s katerim mora biti trgovec - kot davčni zavezanec, ki v imenu države pobira davek - v celoti oproščen davka, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v okviru svojih ekonomskih dejavnosti, ki so tudi same predmet DDV. Ukrep pogojevanja zmanjšanja davčne osnove DDV s prijavo terjatve v stečajnem postopku je po mnenju Sodišča EU nesorazmeren z dosego ciljev preprečevanja utaj in odprave nevarnosti izgube davčnih prihodkov.

Zadevna sodba tako pritrjuje preteklemu stališču DURS (danes FURS), da DDV lahko popravi tudi upnik, ki svojih terjatev ni prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku (glej pojasnilo DURS, št. 4230-731442/2012-7), v kolikor seveda dokaže, da je terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, dokončno neizterljiva. Slovenski državni organi so na podlagi navedene sodbe dolžni nacionalno pravo glede popravka davčne osnove za neizterjane terjatve razlagati skladno z 90. členom DDV Direktive, oziroma – če to ni mogoče – neposredno uporabiti določbe DDV Direktive.

> Klikni za povezavo do celotne sodbe

1. Stichting Schoonzicht (C-791/18)

Nepremičnine - Enkratni popravek celotnega odbitka po prvi uporabi

Sodišče EU je odločilo, da nizozemski režim popravka DDV, ki določa, da se v davčnem obdobju, v katerem se blago začne uporabljati, celotni začetni odbitek za to blago popravi v enkratnem znesku, če se ob začetku uporabe izkaže, da ta začetni odbitek odstopa od odbitka, do katerega je davčni zavezanec upravičen na podlagi dejanske uporabe blaga, ne spada na področje uporabe sheme za investicijsko blago (187. člen DDV direktive).

Davčni zavezanec je zgradil stanovanjski kompleks sedmih stanovanj za uporabo v obdavčljive namene in si pri gradnji povrnil ves vstopni davek. Ob dokončani gradnji je štiri stanovanja dejansko oddal v najem, tri pa so ostala nezasedena. Celotni kompleks je bil 100% uporabljen za namene, oproščene plačila DDV, zaradi česar je nizozemski organ na podlagi nacionalnega režima prilagajanja odbitka DDV odločil, da naj davčni zavezanec povrne ves odbiti DDV v enkratnem znesku. Po mnenju davčnega zavezanca bi bilo treba upoštevati shemo popravka odbitka za investicijsko blago iz 187. člena DDV Direktive in popravek razporediti na več let.

Investicijsko blago se praviloma uporablja skozi več let, med samo uporabo pa pogosto pride do sprememb dejavnikov, ki so se na začetku upoštevali za določitev zneska odbitka. Posledično pride do nepravilnosti pri računanju odbitkov, ki gredo bodisi v prid bodisi v škodo davčnega zavezanca. Zato se v skladu z določbo 187. člena DDV Direktive popravek za investicijsko blago razporedi na določeno obdobje, tako da letni popravek predstavlja ustrezni del DDV – razliko v upravičenosti do odbitka v naslednjih letih glede na upravičenost v letu, v katerem je bilo blago pridobljeno, izdelano ali prvič uporabljeno.

Kot izhaja iz obravnavanega primera, pa navedeno ne velja, če se transakcija spremeni iz nameravane obdavčljive v dejansko neobdavčljivo pred prvo uporabo blaga. V nasprotnem primeru bi država članica dejansko financirala davčnega zavezanca, ki bi napovedal, da bo navedeno blago uporabil v obdavčljive namene, čeprav mu niti prva dejanska uporaba ne bi dajala pravice do odbitka.

Državam članicam je podeljena diskrecijska pravica, da za te primere določijo podrobnejša pravila.

> Klikni za povezavo do celotne sodbe

   

Vse ostale sodbe Sodišča EU v letu 2020

Datum

Zadeva

Ime

Opis

17/09/
2020        

C-837/19

Super Bock Bebidas

Pravica do odbitka DDV - Pridobitev storitev nastanitve, hrane, pijače, najema avtomobilov, goriv in cestnin

29/04/
2020        

C-756/19

 

Ramada Storax SA

Osnova za obračun DDV – načelo davčne nevtralnosti

12/11/
2020

C-734/19

 

ITH Comercial Timişoara SRL

Pravica do odbitka DDV – blago/storitve, ki se ne uporabljajo več in jih zavezanec ne nadzoruje

08/10/
2020

C-657/19

 

Finanzamt D

Oprostitve plačila DDV – storitve, ki so tesno povezane s socialnim varstvom in socialno varnostjo

17/12/
2020

C-656/19

BAKATI PLUS

Oprostitve pri izvozu - blago, ki se prevaža v osebni prtljagi potnikov

26/2/
2020

C-630/19

PAGE International

Omejitev pravice do odbitka DDV

03/09/
2020

C-611/19

Crewprint

Pravica do odbitka DDV – načela davčne nevutralnosti, učinkovitosti in sorazmernosti

03/09/
2020

C-610/19

Vikingo Fővállalkozó

Pravica do odbitka DDV – pogoji za obstoj dobave blaga

16/09/
2020

C-528/19

Mitteldeutsche Hartstein-Industrie

Odbitek vstopnega davka – Nastanek in obseg pravice do odbitka

17/12/
2020

C-449/19

WEG Tevesstraße

Oprostitev DDV lizinga nepremičnin ali dajanja nepremičnin v najem

16/07/
2020

C-424/19

UR (VAT liability of lawyers)

Pojem “davčni zavezanec” – načelo pravomočnosti

01/10/
2020

C‑405/19

Vos Aannemingen BVBA

Pravica do odbitka vstopnega davka – Storitve, ki koristijo tudi tretjim osebam

09/07/

2020

C-374/19

Finanzamt Bad Neuenahr-Ahrweiler

Popravki odbitkov – Sprememba pravice do odbitka

18/11/
2020

C-371/19

Commission v Germany

Vračilo DDV davčnim zavezancem, ki niso v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve

17/12/
2020

C‑346/19

Bundeszentralamt für Steuern

Vračilo DDV davčnim zavezancem - Navedba številke računa

15/10/
2020

C-335/19

E. sp. z o.o. sp. k.

Znižanje davčne osnove za DDV – Celotno ali delno neplačilo cene

01/10/
2020

C-331/19

Staatssecretaris van Financiën

Možnost držav članic, da za nekatere dobave blaga in opravljanje storitev uporabljajo nižjo stopnjo DDV

16/09/
2020

C-312/19

Valstybinė mokesčių inspekcija prie Lietuvos Respublikos finansų ministerijos

Pojem “davčni zavezanec” – Družbena pogodba – Poslovno partnerstvo – Pripis ekonomske dejavnosti enemu od poslovnih partnerjev

14/05/
2020

C-276/19

Commission v UK

Obveznost držav članic, da obvestijo Evropsko komisijo o posebnih ukrepih za poenostavitev postopka zaračunavanja DDV

30/04/
2020

C-258/19

EUROVIA

Zavrnitev pravice do odbitka, ki temelji na tem računu, zaradi zastaranja

08/10/
2020

C-235/19

United Biscuits (Pensions Trustees) Limited

Oprostitev zavarovalnih transakcij – Zagotavljanje storitev upravljanja pokojninskih skladov skrbniku teh skladov s strani upravljavca finančnega premoženja

02/07/
2020

C-231/19

BlackRock Investment Management (UK) Ltd

Oprostitve transakcij upravljanja posebnih investicijskih skladov

11/03/
2020

C-94/19

San Domenico Vetraria SpA

Opravljanje storitev za plačilo – Napotitev osebja iz matične družbe v hčerinsko družbo

18/11/
2020

C-77/19

Kaplan International Colleges UK Ltd

Oprostitev za storitve, ki jih za svoje člane opravijo neodvisne skupine oseb

18/11/
2020

C‑48/19

X‑GmbH

Zdravstvena oskrba oseb, opravljena v okviru medicinske in paramedicinske poklicne dejavnosti – Storitve, opravljene po telefonu

12/11/
2020

C-42/19

Sonaecom SGPS SA

Pravica do odbitka vstopnega DDV – Vstopni DDV, ki ga mešani holding plača za svetovalne storitve v zvezi z raziskavo trga z namenom morebitne pridobitve deležev v drugih družbah

02/07/
2020

C-835/18

SC Terracult SRL

Popravek računa – Napačno zaračunan davek – Vračilo neutemeljeno plačanega davka

26/11/
2020

C-787/18

Sögård Fastigheter AB

Nacionalna zakonodaja, ki določa popravek odbitkov davka na dodano vrednost (DDV) s strani davčnega zavezanca, ki ni tisti, ki je prvotno izvedel odbitek

09/07/
2020

C-716/18

CT

Posebna ureditev za mala podjetja – Metoda izračuna letnega prometa, ki je osnova za uporabo posebne ureditve za mala podjetja

14/10/
2020

C-703/18

Healthspan Limited

Izbris iz registra

28/05/
2020

C-684/18

World Comm Trading Gfz SRL

Načelo nevtralnosti DDV – Popravek začetnega odbitka davka

30/04/
2020

C-661/18

CTT – Correios de Portugal

Odbitek vstopnega davka – Odbitni delež – Odbitek glede na uporabo

10/12/
2020

C-488/18

Golfclub Schloss Igling eV

Oprostitev “določenih storitev, ki so tesno povezane s športom ali telesno vzgojo”

18/06/
2020

C-276/18

KrakVet Marek Batko sp.k.

Določitev kraja obdavčljivih transakcij – Dobava blaga s prevozom

05/03/
2020

C-211/18

Idealmed III – Serviços de Saúde SA

Oprostitve – Bolnišnična in zdravstvena oskrba – Bolnišnice – Storitve, opravljene pod socialnimi pogoji, primerljivimi s pogoji, ki veljajo za osebe javnega prava

23/04/
2020

C-13/18; C-126/18

Sole-Mizo Zrt. (C‑13/18); Dalmandi Mezőgazdasági Zrt. (C‑126/18)

Pravica do odbitka vstopnega davka – Vračilo presežka DDV – Prepozno vračilo – Izračun obresti

04/06/

2020

C-430/19

SC C.F. SRL

Zavrnitev pravice do odbitka zaradi domnevno neustreznega ravnanja dobaviteljev davčnega zavezanca

Tax@hand

Tax@hand: Spremljajte aktualne globalne davčne novice. Deloitte tax@hand je na voljo kot brezplačna aplikacija v trgovini iTunes App Store ali na Google Play in dostopna na www.taxathand.com.

Ali ste našli kaj uporabnega?